Limončelo – v njemu so skrite lepote Sorrenta, Positana in Amalfija

Dragi bralci objave o limončelu – predvsem ste to moji dragi potniki, ki mi boste kmalu najboljša in najlepša družba na poti v deželo limončela!

Tokrat bi vam rad predstavil južno italijanski napitek, ki je doma na območju, kjer se odvijata dva potovalna dneva programa Neapelj z okolico. S to objavo želim med vami zanetiti vznemirjenje, ki bo še dodatno polepšalo čas pričakovanja potovanja.

Sorrento – Capri – Amalfi – Positano

amalfijska obala morje

Campanija južni del

Tam doli v italijanski Campaniji – v okolici Neaplja – leži sanjsko območje, ki ga še tako domiseln človek težko prelije v besede. Danes se mi je posvetilo – eureka – območje med Caprijem, Sorrentom in Amalfijem vam bom predstavil skozi limončelo, liker, ki ga pripravljajo iz limoninih lupin in je prav tam doma.

To je en tistih kulinaričnih pripravkov, ki, ko ga zaužiješ, prelije celo telo – najrazličnejši občutki se pretakajo po koži in kosteh ter se na koncu zlijejo v intimen, skoraj neopazen nasmešek, ki ga dotični začutimo kot rahlo napenjanje mišic okrog lic in ust. Vsak požirek da dotičnemu občutek zaužitja esence kulturne krajine, kjer limončelo nastaja.

V spodnjih vrsticah vam bom malo razkril ozadje, ki se skriva v kulturni krajini posebne sorte, to je v ljudeh in naravi, ki ju je oboje moč zaznati v limončelu.

Sorentinski polotok – limončelovo naravno okolje

Limone na drevesu

Limone Sorrento Amalfi

Območje bomo označili kot Sorrentinski polotok. Oblivata ga dva velika zaliva: južni in severni, oziroma Neapeljski in Salernski; na zahodu je preliv Bocca Piccola, na drugi strani preliva pa otok Capri.

Z naravnega vidika ima polotok nekaj posebnosti, ki se – kot boste na poti občutili – prelivajo v limončelo, zato ne opustite branja. Nahaja se na pomembni tektonski prelomnici in združuje kraška tla z vulkanskimi. Je večinoma zelo težko dostopen, okoliško morje pa prav posebne kakovosti.

Tektonska prelomnica

Tekstonska prelomnica in jarki

Tekstonska prelomnica

Pritiskanje Afrike proti Evropi ni samo demografski pojav, temveč tudi geološki. V zemeljski skorji povzroča razpoke, iz katerih občasno na dan uhaja lava, ki se nato spremeni v najrodovitnejšo prst. Razpoke se pokažejo še kot morski grabni, ki so izjemno pestro morsko bivanjsko okolje, kar daje morju okrog Sorrentinskega polotoka posebne kvalitete.

Kot posledica tektonskih premikov so tudi izjemne morske globine, v katerih se zadržujejo ogromne količine vode, ki temperirajo klimo tako pozimi kot poleti. Posledično je limonovcem – o njih govorimo – v življenju lepše in na njihovih vejah dozorijo limone najprijetnejših arom, prav takšne, kot so potrebne za limončelo.

Morski zrak, sonce, voda, tla

tuf in apnenec

Tuf in gora

Sorentinski polotok štrli v morje posebne kvalitete in ga dosegajo morski vetrovi, ki z morja prinašajo z minerali bogat zrak – tudi to je limonovcem všeč. Ugaja jim še obilica sončnih dni in bo že res, da je sonca tu v izobilju.

Ko pa nebo nad Campanijo prekrijejo oblaki, ti najprej zadanejo ob vrhove polotoka in povzročijo padavine. Vode se proti morju stekajo v potokih, hudournikih in tudi podzemnih rovih. Agrumi, če trpijo sušo, tvorijo grenčine, podobno kot se človek gubi, pači, ko mu nekaj ni všeč..

Sorentinski polotok je za limonovce ugoden tudi zaradi sestave tal, ki je v osnovi apnenčasta, prekrivajo pa jo prsti vulkanskega izvora, tudi tuf.

Drugo rastje in bitja

Živa samokolnica

Tovorne mule na delu

Sirene bomo sedaj pustili ob strani, čeprav je, kot kaže, bila okolica Amalfija zanje najljubša lokacija. Rastlinski svet je tipično sredozemski. Nekaj vrst hrasta in kostanj so pomembni za limone. Dajejo hrano – želod in kostanj – živalim, ki hvaležno gnojijo lokalno zemljo, oddajajo tudi pozitivne vibracije, kar limone,  kot zelo nežne in občutljive rastline, občutijo. Kot boste spoznali, je kostanj priročen še za gradnjo oranžerij. Med bitja bomo na tem mestu uvrstili še črede ovac in govedi, ki so kulturni pognojevalci lokalne zemlje. Zgornje ležeča območja Sorentinskega polotoka nosijo zaradi dolge pašno-mlekaske tradicije ime Monti Lattari (latte = mleko), siri, ki jih pripravljajo, pa so med najbolj imenitnimi.

Pa še to, teren je tako zahteven, da so vse tehnološke iznajdbe zatajile in – meni je ful romatnično – mule so spet glavni transportni pripomoček,  prispevajo svoj del k drugačni rodovitnosti.

Sedaj že ugotavljamo, da bi bil brez človekove prisotnosti Sorentinski polotok bistveno manj zanimiv. Le kdo bi izkoristil vse te naravne danosti in postavil nasade limonovcev; le kdo bi pripravljal sanjski limončelo?

Ljudje, ki znajo pripravlajti limončelo

Testenine na mizi amalfi

Testenine posebne

Sorrentinski polotok bivajo prebivalci najbolj prefinjenjih okusov, kar sem jih kje lokalno srečal – npr. testenine, da dol padeš. Najbrž je njih “nadarjenost” posledica izoliranega bivanja in naravnega okolja, pa še česa.  Oddaljeni  so od vsakršnega dogajanja in prepuščeni na milost in nemilost kraja, le narava je do njih malo bolj prijazna.

Med milostjo in nemilostjo

Sorrentinski polotok je, sploh na južni strani, zelo težko dostopen. Prebivalci so si ga komaj uspeli podrediti – prilagoditi tako, da so lahko preživeli. Ena velika sreča v tej veseli nesreči je, da jim je narava dala eno najprijetnješih mikro podnebij. Tako so se lahko na sicer za človeka neprimernem območju počutili frajerje: veliko sonca, ugodne padavine in morje izjemnih globin, ki poleti in pozimi umirja ozračje, nudi ribo nepojmljivih dimenzij.

stojnica z lokalnimi izdelki amalfi limone fino

Prodajalec pridelkov

V takšnih razmerah so se njihove skrbi zreducirale na hrano. Narava jim je omogočila količinsko zelo malo produkta, tistega malo, kar so uspeli pridelati, pa so se v izobilju časa naučili predelati v sanjske kulinarične produkte: govorimo lahko o kruhu, testeninah, agrumih, ribjih izdelkih in tudi limončelu, da o fior di latte niti ne pišem.

Po številnih potovanjih tja delim mnenje, da imajo ljudje Sorrentinskega polotoka v gene zabeležen občutek za okušanje dobrega in seveda občutek za pripravo božanskih jedi – bo že res, da so tam zvezde in planeti najbolj na svojem mestu – torej bodo znali pripraviti tudi najboljši limončelo.

Petični turizem

leon na plaži uživa

Petičnež z nogami v luft

V zadnjem času je lokalce doseglo še nekaj dodatne sreče. Lepoto kulturne krajine in mehkobo podnebja so spoznali petičneži, ki na območje zahajajo in se prepuščajo dolce viti – trend tudi ni nov , že rimski najvišji sloji so si tu postavljali vile.

Donedavna  revno območje se sedaj ob turizmu lažje preživlja. Kulturna krajina – nje sestavni del so tudi vrline domačinov – gre dobro v promet. Petični turisti tako lokalce spodbujajo tudi pri gojenju limonovcev in pripravi limončela.

Kako pripravijo limončelo

Olupki limon

Limone olupijo

Ker so bogovi pripravo limončela zaupali Sorrentincem in Amalfijcem, bom tukaj povzel njihove izkušnje. Znanja, ki ga posedujejo, se ne zavedajo – skrito je v njihovih genih, kot je npr. v genih vijolice, da cveti.

Najprej je potrebno najti primerne limone. Tam na Sorentinskem polotoku so za limonovce sanjske bivanjske razmere, pa še domačini znajo zanje skrbeti, da z nasemškom obrodijo in dozorijo svoje polodove.

Za limončelo so potrebne limone primerne zrelosti. Domačini jih naberejo na drevesih in z njimi ravanjo nadvse pazljivo, kot vinarji z jagodnim izborom. Potem ko jih operejo v mlačni vodi, da z njih odstanijo vsakršne ostanke prahu in drugega, kar bi motilo čistost okusa, jih osušijo, nastrgajo rumeni del olupka in ga namakajo v čistem alkoholu – na temnem – mesec dni. V tem času pride do maceracije, alkohol razstopi in iz olupka prevzame eterična olja. Mojstri priporočajo uporabo najboljšega alkohola, ker se potem ob ohlajanju limončelo ne bo strjeval.

Obiranje limon z dreves

Limone so dozorele

Zelo pomembno pri pripravi limončela je, da se z lupine postrže zgolj tanki rumeni del. Beli del olupka ni primeren, saj povzroča grenak občutek, limončelo pa ni grenčica – ravno obratno – je komponenta dolce vite.

Po mesecu dni se v emulzijo vlije sirup, ki je pripravljen iz vode in sladkorja. Emulzija dobi sladkor, alkoholna stopnja bo okrog 30°. Po dodatnem mesecu zorjenja emulzijo ocedimo in limončelo je pripravljen.

Postopek zorjenja se odvija v steklenih posodah in v temi. Tudi že pripravljen limončelo je posebej rad v temnih prostorih.

Na vrhu domačega limončela se pojavi komaj opazen madež, ki liker ščiti bolje kot zrak in je tudi dokaz domače priprave.

Uživanje limončela

limončelo sereviranje

Limočelo v zalivu

Najprej naj povem, da je uživanje limončela poseben užitek in gotovo je to tisti napoj, ki pripomore k boljšemu občutku življenja – en limončelo na dan, drži zdravnika stran. Pa da ne bi narobe razumeli – samo en kozaček je to.

Iz zamrzovalnika

Običajno se močno podhlajen limončelo servira v močno podhlajene kozarce, ki izgledajo, kot da je nanje padla slana. To je poseben užitek, ki pa ni vedno dosegljiv. Srkamo ga po drobnih požirkih in uživamo njegova različna stanja, ko spreminja temperaturo.

Na lokaciji

Na sami lokaciji, npr. na Amalfijski obali in njenih vasicah je čisto dovolj, če je limončelo priložnostno hladen – vse drugo bo naredila lokacija, ki je za uživanje limončela najprimernejša.

Kot polivka

Limončelo je uporaben tudi za aromatizacijo sadne kupe ali sladoleda ter nekaterih slaščic. Te naj bodo sočne in takšne sestave, da kličejo limonino lupino.

Limončelo kot socialni vmesnik

Limončelo je prodrl v campanijsko družbo. Nastopa na vseh imenitnih dogodkih in v socialnem življenju že skoraj dosega vlogo kave.

 

En komentar

Dodaj komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja