Potopis Neapelj, Capri, Pomepeji

Še nekaj dni in odhajamo spet v Neapelj z okolico. Tu je tudi vzrok, da sem danes v svojem računalniku našel potopis izpred treh let, ki ga je po enem mojem potovanju napisala gospa Nives Hvalica.

Naj delo malo počaka, samo za trenutek skočim na računalnik, mogoče je spet pisal…. Nestrpna sem, ko se stran počasi nalaga, pogled hitro preleti prejete maile in takoj zagledam njegovo ime. Klik in že se potopim v novo pisanje, vabljivo, polno občutij, vonjav, skrivnih namigov, danes je celo link dodal, otožen glas pevca me boža po srčku medtem ko si poskušam predstavljat to lepoto. Ne, ne prebiram besed skrivnega ljubimca, čeprav to njegovo pisanje rajca na poseben način… Misel na sirene, limončelo, vonj limon in nežna pesem me ponesejo v odklop od vsakdanjika. Težko pričakujem sredo, za vsak slučaj, čisto vraževerno, doplačam še zavarovanje. Če si zavarovan, je vse ok. In res je bilo. Že tisto jutro, ko sta Aleš in Nataša parkirala pod majnico in smo vsi skupaj gledali na cesto, kdaj pride avtobus. Leon in Martina za zavila na dvorišče in takoj za njima se je prikazal še avtobus, ki je potnike pomotoma popeljal še na ogled doline Lijaka .

Imamo vse, osebne, denar? Pogledam Joškota, se mi nasmehne, vse je ok, vstopimo na avtobus. In glej, veseli nasmehi neznanih in silvestrskih Riminijevskih obrazov. Dober občutek. Avtobus dopolni še skupina v Novi Gorici, pa v Vrtojbi. Nekaj poznanih obrazov. Fajn.

Vožnja do letališča, Benetke, klepetanje, smeh, šale, vmes pa v tišini pridno poslušamo razlago vodiča. Tako mi je všeč, ko kombinira slovenščino z Dornberščino. Je že nekaj besed, ki sem jih tudi sama pospravila na kaščo. Dober občutek. Sproščenost.

Leon pripoveduje o Italiji, Neaplju, Amalfijski obali. Njegov govor je umirjen, razmišlja, izbira besede, s premori. Tako delujejo moji možgani. Lahko sprejemam informacije. Vrata spominskega centra so nastežaj odprta. Celo zapišem si nekaj podatkov, vse bi si rada zapomnila. Neapeljčani so verni in vraževerni. Tombola, december, igre na srečo, igralnice. Stave, uporabljajo neko knjigo, kjer so opisani drobni dogodki, ki nekaj pomenijo, ki dajejo kombinacije ševilk. Če zajec skoči čez cesto, če se ti golob pokaka na desno ramo, če se ti golob pokaka na levo ramo,.. Pa še zgodovinski podatki. Stari Grki. Grčija, kriza, izseljevanje, grške kolonije,… a pripoveduje res o obdobju pred 2500 leti? Odiseja, Homer, Vergil,.. madonca, kako dobro povezuje književnost in zgodovino. Sirene, Odisej mornarjem z voskom zalije ušesa, da srečno plujejo mimo otokov siren, on pa zvezan na jamboru. Slikoviti opisi. Partenopa , a si bom lahko zapomnila to ime? Partenopolis. Neapolis.

Letališče Marco Polo. Easy jet. Kovčki se odpeljejo naprej z avtobusom. Skoraj brez čakanja na letališču. Dobra ura in že smo tam dol. Vreme prijetno, sonček, ne prevroče. V letališki stavbi pa nosnice napolni omamem vonj po pici. O, pica, vidim, kako mi skozi preste polzi sladko kiselkasta omaka in nitke mocarele.. Hočem pico.

Avtobus, italijanski, nas pobere in odpelje v mesto. In vožnja, izkoriščena za novo znanje. Smo na tektonski prelomnici, Evroazijska in Afriška. Ja, a je čudno, da je tukaj vulkan? Logično! Rodovitna tla. Ja, rastline, kar jih vidimo, zgledajo dobro. Žveplo. Kaj je že z žveplom? Morje, proti otoku Capriju, 3 km globoko. Spodaj se dogajajo podvodni izbruhi. Bogate škulje. Le odkod mi je ta izraz tako poznan?? :) Skale , bogate s školjkami, ribami. Morje, ogromen rezervoar, ki pozimi poskrbi za segrevanje, poleti za ohajanje. Hribi za vodo, dež. Klima odlična. Campanija Felix. Campanija. Felix. Vezuv ni edini vulkan, več ji je, veliko manjših kraterjev. Promet je zgodba zase. Je umirjen, že nekaj let vozniki upoštevajo tudi semaforje. Kako prečkaš štiripasovnico? Tuf, pinje. Pinje, simbol Neaplja. Pino Napoli. So redke. Sončni zahodi. Ob 13.00 bo kosilo. A bo pica? Grki so privlačili Rimljane, tako kot čarodej privlači otroke. Znanje imajo.

Postanek, park, lep razgled, morje, zaliv. Vhodna vrata ogromna, stebri okrašeni s kamnitini kelihi. Leon s palico v prah nariše zemljevid, kaže v različne smeri, kje smo, kam bomo šli, kje kaj stoji. Ne zapomnim si dosti. Ma saj ni važno. Vetrček lepo pihlja, borovci (ali pinje) dišijo. Rt Pavzilipion. Sem si prav zapomnila? Čudno ime. Kraj, kjer si odpočije duša in telo. Predel z bogatimi vilami. Lepi razgledi. Ja, tukaj bi se res dalo uživat, duša in telo.

Gremo v center Neaplja. Zgradbe, mogočne zgradbe. Zgradili so jih tako… San Andželina. Ribiči ladje, Srednji vek, omika. Užitek življenja. Kosilo, pašta? Ne vem več, bo Aleš povedal. On je vse pofotkal, vsako jed, nasednji teden bova opisovala jedi, okuse, jedilnike, po spominu, s pomočjo fotografij.

Restavracija je bila bela, vhod s ceste, številka 111 ali 13? Sem pozabila. Nekoč vila., ki so jo zgradili tako da…..lep pogled na Napoli. Tisi grad dol, so ga zgradili,..pa tam so Anžujci postavili tako…tam so gradili Burbonci tako…pa Španci…tako, da…Od tukaj naprej se začnejo spomini mešat. Doslej sem si vsake toliko zabeležila na listek kak podatek. Potem se je začelo odvijati drugače, intenzivno, en doživljaj je sledil drugemu, še preden se je srčni utrip umiril od prvega presenečenja, že je sledilo drugo. Tega se preprosto ne da opisat. To je treba doživeti. In naslednji zapisi bodo samo še utrinki, posamezni spomini, kot zvezdice, ki jih lahko samo misel spravi v čudovito ozvezdje. (Tudi tale stavek ni moj, ukradla sem ga Leonu, in si ga prisvojila, ker mi je všeč. )

Amalfijska obala, čudovit razgled. Avtobus rahlo zaudarja, zrak je slab, kjub temu, da je velik. Naši avtobusi so potnikom bolj prijetni. In še na zadnje sedeže smo se spet usedli. Ovinki, sonce, želodec mi obrača. Upam, da ne bom bruhala. Nataša pripoveduje da se je po taki cesti, s takim razgledom treba peljat v kabrioletu, z lasmi, zvezanimi z rutko, lasje plapolajo v vetru. Ta slikca se mi je zarezala v možgane, močno, močno. Tak prizor, kot v filmu Pod toskanskim soncem, ko se peljeta po tej cesti. Kaj bi dala za tako vožnjo! Rada bi šla ven, na svež zrak.

Na srečo kmalu izstopimo. Kam gremo? Počakajte, je rekel Leon. Po cesti navzdol je pripeljal turistični avtobus, z odprto streho. Kabriolet? Za vse? Saj ni mogoče. A res, mi gremo gor?? Uaaa, zrinem se čisto spredaj in zasedem prvi sedež za šipo. Še slušalke v uho, malo napoletanske glasbe in monoton glas vodičke, ki ga kaj kmalu sploh ne slišim več. Čakam samo na glasbo, tako paše v ta kontekst, pazi glavo, vpije vodička, glavo dol, veje češejo lase, prijeten svež morski zrak se dviguje z morja, pljuča se mi širijo do skrajnih meja, v zadnji pljučni mešiček bi rada potisnila to svežino. Kje smo, kam gremo? Ne vem več, toda vonj cvetočih limon pomešan s sladkim vonjem limonove lupinice me popolnoma prevzame. Takrat avtobus ustavi. Izstopimo. Stopim k zidu, pod njim s temno mrežo prekrit limonov nasad, skozi luknje uhaja omamen limonov vonj. Ostanem brez besed, kar tukaj bom ostala. Čez cesto zaslišim, da me kličejo. Nerada zapustim to naravno parfumerijo, toda ko mi dajo v roke leden kozarček z najboljšim limončelotom, kar sem jih kdaj sprovala, pozabim na limo parfumčke. Še bi, še,…toda že se vzpenjamo na bus. Ta trenutek še ne vem, kako izgleda v Napoliju sončni zahod.

Napoli, sončni zahod, z vrha avtobusa opazujem sonce, ko počasi tone v morje. Danes, sončni zahod doma. Lepo, a ne enako. Zrak je drugačen. Vonji so drugačni. Tukaj ribez, maline, jagode, češnje, tam limone, limone, limone. Limone v zraku, limone v kozarcu, limone na krožniku. Večerja v hotelu. Nič da padeš dol. Glasba preglasna, ne moremo klepetati, ne slišimo se. Za mizo prijetna družba. Gospa in gospod iz Brežic. Prijeten par v zrelih letih. Ona tako prefinjena, nežna, njegov pogled topel, sijoč. Prijetna človeka. In naša prijatelja, Nataša in Aleš, ona nasmejana, on še vedno rahlo skeptičen. In Ines, zadržana, ne poznamo se še. Joško nasmejan, večkrat se pridruži kadilcem tam zunaj. Malo me že ljubosumje daje. Leon neopazno skrbi za nas, za vse naše potrebe. Ples, nastopajoči me popeljejo nekam v srednji vek, plešemo z njimi, lepe očke ima moj soplesalec, ko pleševa fulikulikula… preprosto, ritmično, glasbila v naših rokah, fulikulikula, le s katere opere mi je znana? Je opera? Od kje že? Melodija mi zveni v ušesih še celo noč in naslednji dan, ko gremo dol po stopnicah, po tisočih stopnicah, med limonovimi nasadi, med vonjem limon, žuborenjem potočka, tečem po stopnicah, korak je lažji kot pri počasni hoji, potem se ustavim, počivam, uživam in spet dol, stopnice, limone, potok,… Z vrha dol smo prej doživeli prečudvit pogled na mestece spodaj, trdnjavo, gnezdo hiš, Amalfi. In sedaj bomo ta kraj odkrivali. Dobimo se pri cerkvi. Leon, pojma nimaš, da je pivo v tej gostilnici odlično, počakaj nas še malo. Večerja, krasna restavracija, prve jedi, vsak dobi na mizo drugačno hrano, poskušamo, se čudimo okusom, ugibamo sestavine. Moj zmagovalec večera je riž, s surovimi raki in limono. Božansko. Aleš, dodaj fotko:) Aja, tudi dopoldan je imel drugi dan potovanja. Pašta. Ki je drugačna. Zdrava. Izdelana brez jajc, ker jajca se dodaja slabi moki. Tale pašta je iz zdroba, in take pšenice, ki nima moštafov, in raste samo še na redkih lokacijah v Italiji, zato jo uvažajo iz Kanade. Oblečeni v bela pekarska oblačila si ogledamo proizvodnjo in potem seveda nakupi, pašta zame, za Severino, za Božo, za to sosedo in uno prijateljico. Bomo kuhali, degustirali in obujali spomine. Spomine, ki jih vse težje urejam v pravo zaporedje. Toliko lepih vil, dih jemajočih razgledov, odlična mozzarela s paradižniki in rukolo, prečudoti vrt, limončelo, majhne okrogle mizice z belimi prti na zeleni travi, kako se že imenuje tisti kraj? Čigav šnopček je naboljši? Preizkušamo med vožnjo, na sprehodih, zvečer pred spanjem. Borovničke, višnje, tropinovc,..okusi se mešajo, jeziki se vrtijo. A veste, kako so zgradili tole zgradbo?

Tretji dan gremo na Capri. Vožnja po ovinkih navzdol. Avrigo avtobus je za potnike dosti bolj prijeten kot italijanski. Lepi razgledi. Bogate vile, ki rastejo iz morja stisnjene ob strmo obalo, klifi in vile, limone in bungevile, ena lepša od druge. V knjigi Pompeji sem že brala o teh vilah, o življenju Rimljanov, pa vendarle si v domišljiji nisem mogla predstavljati te veličine, te simfonije skale in klesanega kamna. In Leon pripoveduje o Positanu, najlepšem mestecu Amalfijske obale, prekrasna zadeva, ki je navadni zemljani ne moremo doživet. Dol ne vozijo avtobusi, dol te lahko pelje le šofer v kaki hudi zverini, šofer, ki večino delovnih ura čaka, a se mu tič userje na avto, da ga potem lahko spuca. Dol so sama svetovna imena, filmski zvezdniki. Politiki, smetana naše preljube Zemlje. In cene hotelov, je preveril, se vrtijo tudi čez 1000 evrov za eno noč. Kratek postanek na razgledni točki na mestecem, za foto šuting. Ooo, kakšen pogled!!! Bungevile, cvetje, prekrasne zgradbe, arkade, peščena plaža, cvetje, cvetje, barve, barve. Zakaj ne moremo dol? Zakaj nas ne spusti, pol ure naj mi da, tolko rabim da pridem dol in mogoče že tudi nazaj, rada bi to razkošje čutila na svoji koži. Ne, moramo naprej. Tega ne maram. Ko v avtobusu še kar naprej razlaga, kaj in kako je spodaj, pri tem pa pošlje na ogled razglednice, naj si jih ogledamo, sem jezna. Tak je kot vse agencije. Ne, še slabši. Dobro nas je zrajcal, zdaj pa gremo naprej. Tega si pač ne bi smel privoščiti. Da zrajcaš in se delaš šved. Avtobus se ustavi na nekem brezveznem mostu, kako naj gledam dol nek brezvezen hudournik, ob tem pa gledam te razglednice!

Amalfi, vkrcamo se na ladjico. Dekantiran zrak, takoj ko se vkrcamo vem, kaj to pomeni. Svežina, sonce, morje, sol na ustnicah. Capri, prihajamo! Kam zavijamo? Pristanemo. Kaj je to? Luknja? Razred ali dva otrok na vhodu. Imajo enake majčke, dobra ideja, lažje se jih vidi v masi. Japonci tudi tukaj. Kaj je tu? Vstopimo. Jezero, čolniček, jama, kapniki, mladec nas razporedi po čolničku, in odvesla v notanjost jame. No, ni ravno Modra špilja, je pa blizu. Nekje med modro in zeleno špiljo gre ta svetloba. Zna pa dečko opisat kapnike kot največje čudo našega vesolja, med tem pa z žametnim glasom, ki čudovito zveni v akustičnem podzemlju, prepeva O sole mio… Z veslom udarja ob gladino, vodne kapljice se z zraku turkizno obarvajo. Turkiz, smaragd,..te kapljice so lepše od tebe.

Čoln, morje, sonce, veter, užitek, hec, katera pokaže joške, da nas za nagrado marinajo popelje v zaliv, za nove fotke. Positano. Pomol. Izstopili bomo. ????? A smemo? Srček bije, gor na razgledni plošči je rekel, da to pač ni za nas, navadne ljudi… In opoldne imamo kosilo tukaj, na obali Positana. Je mogoče??? A ni to rezervirano za neka druga zemeljska bitja? Lahko gremo na sprehod po ulicah, lahko to doživimo. Yesssss!!!!! Smo že v akciji, ulice, trgovinice, je kje kak znan obraz, kaj je to drevo, trnje ima po celem deblu, surfinje dišijo, izjenmo barvo imajo, odlična pašta z morskimi sadeži, klepet, smeh. Že gremo, ladja nas čaka, morje, Leon, to ni barva nafte, temu se reče petrolej, da veš, slike čudovitih vil zapetih v strmo skalovje se menjajo druga za drugo, voda, sol, v tem morju se mora ženska okopat, pove Leon, že tretjič, četrtič pripoveduje o nenavadnih, mmmm… učinkih na kožo vse pod njo. Stop. Gremo plavat, zavpije, trenutek, je že v kopalkah, pomaha in skoči v vodo. A????? Je to hec, a ni voda ledena, kaj se pravzaprav dogaja, strmimo, se gledamo, a ni voda mrzla, če je tukaj tako globoko? Lestev je pritrjena za rob, najpogumnejši že slačijo svoje obleke, vedno več kopalk in pljuskov v vodo, sem že med njimi, v vodi…oooo. Kako paše, osvežitev, in sploh ni mrzla, užitek v morskem objemu.

Capri, grem hodit, seveda grem hotik, kaj pa je it še na ta vrh! Hodimo, veter nas hladi, vsaj stopnic ni, vrh … pogled, pogled za bogove. Na vse strani, Teodizij, ti si vedel zakaj tu.

Positiano, večerja, noč, tema, hodimo navzgor, proti vrhu med tisoči lučk, ki skrivnstno osvetljujejo okna, arkade, bungevile in jame v klifu. Zgodba, slika, ki je že kičasta.

Naslednji dan, Pompeji. Ciro, bo pretep? Neapeljski temperament do maksimuma. A veste kako so zgradili to … Neapelj, pica, topi s v ustih, zob ne rabim, Clinton, srečo si mel, da si jo lahko okusil, in kafe , ma kje!!! Madonca, nori so ti domorodci, da si celo dlake od Maradone dajo v okvir, ne, ne saj to ni res…kafe diši po Maradoni. Hodimo, to zgradbo so zgradili tako…hodimo, ulica ni več tista mondena, ulica kot pač tukaj so, hodimo, klepetamo, se smejemo, pogovarjamo, trenutek, kot bi kdo na gumb pritisnil se okoli nas zgodi film, minutka, dve, tek, klici, obrazi na oknu, policista in njun udarec rok, za srečo, tik ob meni. Leon zavpije, adrenalin nas požene navzol, na varno. Je bila to igra? Ni šans, to je življenje, Neapeljski vsakdan. Mafija? Kamora? Karkoli pač, v minutki , dveh, se je med nami, ob nas, zgodila filmska akcija. Je mogoče? Noge se mi tresejo šele potem, ko smo že proč, na varni široki ulici…In kako so zgradili to …najlepša garaža na svetu, sirene, Castel del Ovo, sprehodili smo se po njem že prvi dan, skrivno jajce nekje tam noter, usoda Neaplja, obala, kje večerja? Castel del Ovo?? Slišim prav??? Neeee, nemogoče, tam je…preveč zame, niti pomislila ne bi kdaj na možnost, da si tam notri lahko privoščim večerjo, gremo, hodimo, tja, na obalo, hlad? Ne, gobica greje hrbet, na mize nam že nosijo najboljše od najboljšega, raki, školjke, pašta, bučkini cvetovi, s pistacijami, dobro, dobro, dobro, še boljše, dolivajo vino v kozarce, strune kitare in glas pevca boža ušesa, morski zakladi razvajajo brbončine, vino se z okusi zliva v harmonijo., užite, čisti užitek, dekantacija, totalna dekantacija,..t je že preveč lepo,omamnmno orgazmičnoo……..

Zložimo se v krog, klepet, šale, smeh, privoščim si cigareto. Paše, paše, Joško, ne glej me grdo, paše mi. Limončelo, že spet, limončelo. Svet se vrti. Kot dober seks, najboljši, Mojca, Srečka si, zdaj vem.

Drugi dan….drugi dan, je zadnji dan. Vezuf oblečen v rumene cvetove žuke, njihov sladek vonj polni ozračje, pogled na krater se lahko skrije pogledu na Neapeljski zaliv in meglice, ki se dvigujejo iz dolin. Neapelj. To zgradbo so gradili tako…. ne smem povedat, tega ne smem pisat, to je naša skrivnost, le kdor je doživel, lahko razume. Pica. Letalo. Domov.

Videti Neapelj in umreti. Non e colpa tua, Leon, e non e colpa mia, to je Neapelj. Napoli.

Dodaj komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja