Lilibejska laguna: Trapani in otok Mothia na zahodu Sicilije

močvirje laguna marsala

Namen tega članka je, da vam nekako z viška prikažem moč, ki jo v sebi skriva zahod Sicilije – to je tisti del, kamor obiskovalci ne zahajajo, tistim pa, ki tja pristanete zaradi nizkocenovnikov, bo v pomoč, da začutite resnično moč okolice Trapanija.

Pričujoči članek se ukvarja zgolj z enim segmentom skrivnostne zanimivosti Trapanija in okolice in sicer z navezavo Feničani – Kartažani – Mothia, potrebni bodo pa še drugi članki ali še bolje potovanje ob meni, da boste odkrili tisto resnično nevidno moč zahodne Sicilije.

Zahodna Sicilija ne ponuja nič, kar bi obiskovalčeve oči napolnilo z lepotami, če pa tisto, kar tam začutimo in spoznamo spojimo z zaznamvami našega vida, dobimo šarmanten pogled, ki je, vsaj meni, veliko več vreden od golih lepot.

pogled na morje pri mothiaRecimo, da se nahajamo na obrežju Lilibejske lagune. Od tod se nam ponujata možnost pešačenja čez laguno na otok Mothia ali Kozji parkelj (danes Isola Grande) ali plovba z barčico. He – he, najbolje bo, seveda, da tja greste z menoj, vseeno pa vas tu založim s svojim, upam da tudi vam šarmantinim pogledom na laguno.

Če zgodovino pogledamo z viška, torej ne gledamo detaljov ampak gozd, opazimo, da se je civilizirano življenje na prelomu iz drugega v prvo tisočletje pred našim štetjem selilo z bližnjega vzhoda proti zahodu preko Sredozemlja. Glavni akteriji so bili Feničani. Dosegli so Atlantik in tam, takoj čez Gibraltar postavili svojo pomembno postojanko Gadiz (današnji Cadiz). Ta proces širitve kulture lahko razumemo zgodovinsko še širše – kot prvi korak – bilo je namreč prav območje Cadiza, od koder so se pričela osvajanja Amerike pol drugo tisočletje pozneje, ki je danes pripeljalo do eksplozije globalizma.

Laguna, ki stoji pred vami, je bila z vidika gradnje platforme Sicilije najpomembnejša. Leži na stičišču Afriškega in Tirenskega morja in je zelo blizu Afriki. Mesto Lilibej (danes Marsalla) je še nekoliko bližje, toda laguna je omogočala neskončno strateško zavetje. Pomen Lilibejske lagune je očem zakrit, v tukjašnjem članku pa vam ga bomo razkrlili in območje bo naenkrat postalo šarmantno.

Izgled dežele nekoč in danes

Trikotnik Palermo – Trapani – Marsalla je močno zaznamovan s tujerodnimi kulturami, oziroma drugače povedano, evropska kultura, ki je drugod po Siciliji skoraj povsem zabrisala sledi Afrike in Orienta, tukaj, v trikotniku svojega dela – in to je zelo lepo – ni opravila do konca. Tisto, kar je trikotnik nekoč bil, je moč še vedno živo čutiti.

Zahod Sicilije nekoč

Navada Feničanov je bila, da svoje postojanke postavljajo na otočkih, ki so le lučaj stran od obale. Tako so nekega dne pred 3000 leti pripluli v Lilibejsko laguno in našli nadvse idealne razmere za naselitev. Voda v laguni je nizka in nestanovitna, kar bi morebitnim vojskam onemogočalo obleganje otoka, dodatno so še morski tokovi v laguni nepredvidljivi.

mothia nekočSuper. Feničani na otoku sredi lagune zgradijo mesto, poimenujejo ga Mtw (gr. Motye, it. Mozia). Ni naklučje – bila je po fizionomiji podobna prestolnici Tir (današnji Libanon). V najplitvejših predelih lagune so zgradili soline – soli niso jih potrebovali zgolj kot začimbo, temveč so domačine naučili konzervirati hrano.

Mesto Mothia je torej ležalo kot nekakšne Benetke sredi lagune. Na eni strani – v smeri Afrike in Gibraltarja – so zgradili tipično feničasko pristanišče. Njegova posebnost je bila oblika konjske podkve. Tovrstna pristanišča so imenovali kothon in njih celotna vloga še ni povsem jasna – morda so bila tudi kultni prostor. Na nasprotni, severo-vzhodni strani pa so preko lagune zgradili pomol, ki je vodil na kopno in je bil za tiste čase gotovo velikanski podvig.

Otok mothia kothon in obzidjeMesto je bilo obzidano z mogočnim obzidjem znotraj katerega so potekale ozke ulice in omogočale obrambo mož na moža. Prebivalstvo je bilo sredozemsko – z vseh vetrov prispeli trgovci, rokodelci, mornarji, administratorji, … govorilo se je več jezikov, kulture so se talile.

Lučaj stran na kopnem je živeljo ljudstvo Elimov (Sicijanski substrat sestavljajo Elimi, Siculi in Sicani) s katerimi je Mothia navezala zelo dobre in pestre odnose. Prvotno so bili Elimi zelo preprosti, ko pa so se vdali kulturnemu vplivu Sreozemlja, ki ga je poosebljala že kosmopolitska Mothiha, so postajali vse bolj kultivirani in višek njihove kulitvacije je bil pozneje viden v Segesti, pri ljudeh pa ga je možno zazanati še danes.

Prihod Kartažanov

Kartažanski prihod je v bistvu bila uzurpacija. Potem, ko so se uveljavili kot največja sila Sredozemlja in so vladali trikotniku Palermo – Trapani – Marsalla, so pričeli pritiskati proti vzhodu, kjer so na obalah živeli Grki. Razlika med Grki in Kartažani je bila v tem, da so prvi z notranjostjo otoka trgovsko sodelovali, drugi pa zavojevali. Pozneje med “loncem in kozico” ni bilo razlik, razen na kulturnem področju.

Prišlo je do dolgotrajnega prerivanja za prevlado na otoku. Sicilja kot platforma je bila deloma v rokah Grkov in deloma Kartažanov. Vplivna območja so se razvijala skladno s kulturno gospodarskimi potrebami enih in drugih.

Rimljani, Arabci, Italijani

Naj na kratko povemo, da so območju pozneje zavladali Rimljani in se je v tem času kulturno – gospodarsko nekoliko globaliziralo (rimska globalizacija), potem pa s prihodom Arabcev se je vrnilo na stare orientalsko – afriško pot, ki so jo pričeli tlakovati Feničani.

Prihod Italijanov je vnesel veliko zmešnjavo, od katere si jug Sicilije še kar ne more opomoči. Nekaterih drugih zavojevalcev namenoma ne omenjamo.

Zahod Sicilije danes

Veliko večino stvari iz burne in pestre preteklosti je čas pokopal, vendar če smo vsaj malo rahločutni in popihamo prah, spodaj z nekaj domišljije odkrijemo celo bogastvo.

solinarstvo sicilijaNajprej se bomo podali po okoliških solinah in ugotovili, da so v sicer manjšem obsegu, še vedno aktivne. Tiste na otoku Isola Grande, ki leži na drugi strani Lilibejske lagune, so poseben rezervat, pa tudi te pred vami tik pred Mothio so v določenem delu dne posebej lepe. Solinarstvo vidimo, se je ohranilo od Feničanov dalje, potrdili so ga Arabci. Podobno velja za konzerviranje rib – ribolov in konzervacija v soli se je ohranila do današnjih dni in je domačinom povsem v krvi – ki ga lahko degustiramo v okolici.

kothon in pomol potopljena cesta mothiaSedaj pa na barčico in plovba na otok Mothia. Tam bomo pod prahom – tega so za nas odstranili arheologi – našli Kothon – to je unikaten spomin na nekoč mogočno mesto. Potrebno je dovolj domišljije, da si lahko predstavite vse skupaj, za pomoč je tu zraven slika, pravzaprav dve. Ta druga kaže na nasprotni strani stoječ pomol, ki vodi na kopno. Danes ga ni več, toda pozor, plošče, ki so ga sestavljale, še vedno ležijo na istem mestu, le da dober meter pod morsko gladino. Pred leti sem pot prehodil v celoti, za vas pa bo dovolj, če po potopljenem pomolu opravite nekaj korakov – doživetje bo prvovrstno.

Zahodno od otoka Lilibejsko laguno še vedno ščiti otok Kozji parkelj, ki pa ga danes imenujemo Isola Grande. Posestva so v zasebni lasti, prav tako soline. Tudi tam na Kozjem parklju se je solinarstvo ohranilo vse do danes.

Več o Lilibejski laguni

Kopno, laguna in otoki so bili teater enega najbolj nenavadnih spopadov, ki je potekal med grško in kartažansko vojsko. Več o tem dogodku v Lilibejski laguni pišem v sosednjem zavihku.

Feničani – Kartažani – Grki

Pomol vodi na otok mothiaPri širitvi kulture na zahod so se Feničani morali nasloniti tudi na Sicilijo. Ta je v bistvu postala pomembna platforma, če ne celo najpomembnejša. Feničani so v svoji osnovi bili dobri ljudje in so s prebivalstvi Sredozemlja sodelovali relativno humano, morda celo tako, kot nihče nikoli več – sploh pa ne nijhov izrodek Kartažani, ki so si pričeli podrejati feničanska in druga, tudi grška mesta Sredozemlja in s skupnostmi delovali skrajno grdo.

Feničani so po letu 900 imeli kolonije povsod na Siciliji, vendar so se po prihodu Grkov (750) miroljubno umaknili na zahod (trikotnik Palermo – Marsalla – Trapani).

kothon sicilija fenicani trapani zahodNa Sicilji so v času ekspanzije Kartagine že obstajala grška in feničanska mesta. Kartažani so po propadu Tirsa (matičnega feničanskega mesta) prevzeli (540) feničanske naselbine (Mothio, Zyz=cvet – Panormus= gr.vse pristan in Solunt). Te so nekako sovpadale z območjem, ki so ga naseljevali bojeviti Elimi (ljudstvo ligurskega ali trojanskega izvora). Toda tudi Grki so jačali in širili svoj vpliv na Siciliji. Poemembni mejni postojanki sta bili grški Himera in Selinunt.

Ti dve mejni postojanki pa sta simpatizirali z obojimi, Grki in Kartažani, enkrat bolj z enimi, drugič bolj z drugimi. Pritisk Grkov proti zahodu, ki se je najprej kazal v državnem udaru, ki ga je Argagas izpeljal v Himeri (480 in prva vojna za Sicilijo) in v večnih bojih Selinunta s Segesto (450 – 410) je izzval izgovor Kartažanov za posredovanje (druga vojna za Sicilijo), ki pa so na takšne razmere komaj čakali. Kot bomo videli, je to vodilo do Siciljiskih vojn – neskončnih skoraj tristoletnih bojev, katerih sad so pobrali tretji (Rimljani). Več v zavihku Vojne.

Vojne za Sicilijo

Odvijale so se tri vojne za Siclijo. Prva je bila posledica puča, ki so ga Arkagasčani organizirali v Himeri (480), druga  je posledica stalnih vdorov Selinunta na območje Segeste (416, 411) pod kartažansko zaščito (410-340). V tretji poskušajo Sirakužani (Grki) pridobiti izgubljena ozemlja.

Prva vojna za Sicilijo

Feničane so zamenjali bojeviti Kartažani in razlogov za vojne ni manjkalo. Kartažani so razmišljali podobno kot Grki in drugače kot Feničani. Grki in Kartažani so želeli celotno platformo zase. Bitka pri Himeri je bil prvi večji spopad. Izgovor za spopad je bila odstranitev lokalnega tirana Terilliusa, ki je gojil dobre odnose s Kartažani in jih je prosil za pomoč. Rezultat bitke, v kateri so zmagali Grki, je bil ogromen vojni plen v obliki sužnjev, ki so delali predvsem za Arkagas; drugi del rezultata pa so bila maščevanja Kartažanov čez 70 let, ko so porušili Selinunt, Arkagas, Gelo in obnovljeno Himero.

Sama bitka pri Himeri se je odvijala leta 480 in pravijo, da celo na isti dan kot pri Salamini – češ naj bi bili Kartažani in Perzijci dogovorjeni za istočansni napad. Priprave na bitko in prvi manevri so kazali, da bodo zmagovalci Kartažani, toda glej, Grki so uporabili ukano. Selinunt je zaradi strahu pred lastnimi Grki sklenil zavezo s Kartažani, vendar niso prišli v Himero. Naposled jih je Hamilkar zaprosil za pomoč, naj Selinuntčani nastopijo s konjenico na dan, ko bo sam daroval bogovom. Toda Gelon (Arkagas) je novico prestregel in svojo enoto preoblekel v Selinuntčane in jo infiltriral v kartažanski tabor. Hamilkarja so zaklali med daritvijo in s tem povzročili dovolj zmede, da so Grki v bitki lahko zmagali.

Zanimivo, Grki po Himeri niso zavzeli zahoda Sicilije, kar bi lahko na enostaven način. Vojne se bodo nadaljevale.

Druga vojna za Sicilijo

Hanibal Magon je nepredvideno nastopil z obleganjem Selinunta leta 409, ga porušil in uničil, podal se je še nad Himero – s tem je maščeval smrt svojega deda Hamilkarja (480). Pozor, v letu 480 je bil Selinunt na strani Kartažanov).

Tretja vojna za Sicilijo

V tej vojni so Sirakužani poskušali zavzeti izgubljena ozemlja, vendar tudi tokrat niso dosegli uspeha. Tretja vojna za Sicilijo je počasi prešla v Punske vojne med Kartažani in Rimljani.

Grški napad na Mothio

Dionizij je bil sirakuški tiran in je vse svoje življenje gradil na tem, da bi Kartažane izgnal s Sicilije. Po vsti bitk med Grki in Karažani za prevlado nad platformo Sicilijo se je s sirakuško vojsko pojavil na robu Lilibejske lagune. Pričel se je en najbolj genialnih napadov v antični zgodovini (Otomani so se zgledovali pri osvajanju Carigrada).

Dionizij pred Mothio

Delovna opomba: Sem vnesem članek, ki ga imam v .doc

Dionizij po napadu Karažanov na na Selinunt  (znan.fant., Manfredi): Sramota za Sirakuze, ne morem je prenseti, sramujem se svojih someščanov, ki so izgubljajli dragoceni čas v neplodnih razpravah, v izčrpavajočih polemikah, medtem ko so se vaši bojevali proti neusmiljenim sovražnikom in vse do zadnjega upali na našo pomoč. Pred sedemdesetimi leti, ko je v Sirakuzah še poveljeval en sam človek, je naša vojska korakala tri dni in tri noči, dosegla Himero, ki so jo oblegali Kartažani, in jih porazila v nepozabni bitki. Istega dne, ko so Atenci premagali Perzijce pred Salamino.

Himera: 480 prnš, Hamilcar Magon, vnuk je bil Hanibal Magon (r. 471 prnš) – porušil Selinunt

Baje je bil datum istočasnega napada na Grke na dveh frontah dogovorjen med Perzijci in Kartažani.

Posledica Himere so stotisočglava množica sužnjev, ki postanejo Agrigentski državni sužnji in mesto obogati in postane najlepše mesto smrtnikov.

Teron iz Agrigenta je zmagal na dirki s s konji v Olimpiji

Manfredi: Grke s Sicilije so v očetnjavi imeli za pankrtsko pleme grških moških in barbarskih žensk. “Napol barbari” jih kličejo v očetnjavi, toda to, kar smo ustvarili, ni moč videti nikjer na svetu. Toda premagali smo jih v vseh pogledih in to jih zelo boli, tudi v vseh disciplinah v Olimpiji. Ko je Evnet zmagal na dirki s konji, mu je naproti šla povorka 1200 vpreg – 2400 konjev.

Agrigent je bil kot neke vrste center avtomobilske industrije – to so bili konji. Konje so pokopavali tudi v sarkofage.

Agrigentski tempelj bo posvečen Zeusu Olimpijskemu. V timpanonu bo predstavljena titanmahijha, ko Zeus premaga titane in so zato na večnost obsojeni podpirati Zeusov tempelj. Druga podoba bo prikazovala padec Troje.

Empedokles: Agrigentčani pretirano ljubijo svoje življenje, gradijo, kot da bodo živeli večno, živjo pa kot da je vsak dan sleherni v njihovem življenju.

Dodaj komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja